Tri tedne je v naši floti, tale TGE. Dvakrat sem ga izkoristil za pomoč pri premikih večjih in težjih kosov pohištva. Niti enkrat nisem podvomil, da bo šlo zlahka. Navsezadnje za hrbtom vozim enega največjih mobilnih nahrbtnikov sploh. Brez presenečenj, torej?
Ne povsem. Nekajkrat je naneslo, da sva bila soočena s srednje dolgimi in dolgimi avtocestnimi relacijami. Razumno bi bilo, da bi se tovrstnim premikom po robu raje postavil s klasičnim avtomobilom, recimo z drugima dvema članoma flote, toyoto RAV4 (mimogrede, na AC pokuri 6,4 in nič več, skupno pa le 5,9) ali športnim i30 fastback N (madona, kako leti čez ovinke)…
Pa ni šlo drugače in sva šla. Dvakrat po diagonali čez celo Slovenijo do obale in nazaj in enkrat na letališče v Zagrebu. In, veš kaj? Top! Navkljub pričakovanjem, sem sedel izvrstno, položaj za volanom se mi je zdel super, vožnja pa povsem (ampak res povsem) nenaporna. Kilometre sva požirala z zanosom velikih limuzin. Okej, kabina bi lahko bila pikico tišja (TGE ni ravno kralj količnikov zračnega upora), ampak celostno gledano je bilo fino.
Tudi navorsko bogat dvolittski dizel sodeluje vzorno – ko je obremenjen ali ne. Poraba? Okoli deset – po pričakovanjih in ne preveč.
Fotke so s Petrolove pumpe v bližini Ptuja kjer sem točil gorivo po vrnitvi domov z ene od Mercedesovih predstavitev. Nič, ravno montiram, moram nadaljevati. Cau!
