Ponedeljek. Ura je tri in deset ponoči. Čez nekaj dni na Atmosferci.com prikaplja naš prvi video in spodobi se, da nekaj napišem. Česa naj se lotim? Začetka in kemije? Ne, me je prehitel Saša. Navdiha in avtomobilskih pionirjev? Pozabi, je spisal že Jure.
Lahko bi pisal o nedavno prehojeni, oziroma bolje (da bom zvest svojemu poklicu), prevoženi poti, ki me je pripeljala do sem – seveda govorim o Komotar minuti. Pa ne bom. Čas bi namreč že bil, da se zahvalim človeku, ki me je naučil, da je vseeno, kaj mislijo drugi. Da je pomembna resnica in ljudje, do katerih ti je mar. In, da je v življenju zelo fino razumeti, kaj zares šteje.
Ciril Komotar mu je bilo ime. Bil moj »ati«. Kljub dejstvu, da se nisva objela že 20 let, 11 mesecev in 18 dni, ga pred seboj vidim če imam oči odprte ali zaprte. Spomnim se njegovega obraza, dotika, vonja, glasu, gest, načina hoje in celo občutka, ko sem ga držal za roko kot otrok. Predvsem pa se spomnim njegove energije, iskre v očeh, vedno in izključno pozitivnega odnosa ter občutka, ki mi ga je dajal vsak dan znova. To in njegovi modri nasveti, so njegova največja zapuščina. Tista, ki mi pomaga živeti, prijateljevati, svetovati, vzgajati, ljubiti in ustvarjati.
In kako je človek, ki je umrl pred skoraj enaindvajsetimi leti, na kakršenkoli način povezan z zanesenjaško zastavljenim projektom treh bencinskih prijateljev? Uf, ko bi le vedeli. Njegov zanos in avtomobilsko zanesenjaštvo živijo skozi mene. Po njem sem podedoval občutek za zgodbo in, včasih to nerad priznam, dramo – mislim, za božjo voljo, kot mlad fant je svoji mami v pismu zaupal, da mu ne bi bilo več živeti, če ne bi mogel več voziti motorja ali avtomobila.
Tako kot jaz, je bil celo življenje tesno povezan z ustvarjanjem. Vso svojo aktivno kariero, vse do upokojitve in celo po njej, je ustvarjal pri AMZS. Bojda je znal čarati, reševati nerešljive situacije in pravijo, da je bil odličen z ljudmi. Ni mu bilo vseeno, spoštoval je vsakogar in k vsaki nalogi prinesel stoodstotno predanost. Omenjeno se težko zgodi, če človek ne verjame v to, kar počne.
Sam verjamem v to, kar počnem. Verjamem v to, da se lahko skozi sodobne medije ljudi dotaknem na malo drugačen način na prvi pogled s povsem irelevantno vsebino – avtomobilskim »plehom«. Neverjetno veliko mi/nam pomeni, ko pristopi neznanec ali neznanka in zaupa, da s svojim delom kdaj pa kdaj komu uspem pregnati sivino vsakdana. Odpihniti trenutne misli za nekaj kratkih minut. Sekund ne zlagam, da bi polnil denarnico ali še manj, lastni ego. Sekunde zlagam, ker v tem uživam najbolj na svetu. Ker rad vozim, doživljam in uživam v vsem, kar se premika. Veste, to ni naključje. Genetski spomin je prava stvar in kri ni voda.
Sem absolutni idealist. Včasih prevelik. A, tudi in predvsem zaradi očeta in mame, verjamem, da je dobro energijo in zanesenjaštvo vredno širiti. Ker sta nalezljiva. Ker pomagata in navdihujeta. Včasih v najbolj temnih trenutkih. Ker smo zaradi tega boljši vsi. Hja … to je bil eden izmed njegovih nasvetov – ne glede na to, v kakšni situaciji si, vedno si lahko boljši.
Atmosferci smo na točki 0. Ravnokar počasi speljujemo. Pedal sklopke popuščamo previdno, na drugi strani pa nas čaka navorski moment naših življenj. Ne vemo, za koliko njutonmetrov ga je. Ne vemo, kako dobri smo ali bomo. Vem pa, da bomo z vsako novo video kreacijo postajali boljši. Tudi zato, ker so z nami v duhu ali v živo tisti, ki so nas vzgajali in oblikovali.
Ati, želim si, da bi nas videl. Kako ustvarjamo skozi prijateljstvo. Kako se smejimo in jokamo. In kako ponosno peljemo samo našo zgodbo. Noge ne umaknemo s plina. Ker smo Atmosferci.
Tvoj Ciril(ček)