Zdaj sva pa samo jaz in ti

Dragi dnevnik,

Letos sem se naučil nekaj dragocenih lekcij. Tudi to, da ni dobro dvomiti vase in v lastne izkušnje. Pa v občutek, da lahko TGE dobesedno požre pol sveta tudi ne. Pa sem. In od zdaj naprej ne bom več.

Zgodba je preprosta. Poročil sem se. In to celo doma. V želji oplemenitenja okolice hiše sem poklical v eno od ljubljanskih podjetij, kjer imajo “vse”. Valjda sem jih izropal. Naročil od gajbic, do marel, prek blazin do podstavkov, pa šank za barmana, palete …

Pokličem, naročim in slišim tipa na drugi strani:
“Bo treba dvakrat priti.” Odložim. Si mislim, da fantje že vedo. To je nenazadnje njihova služba, in če kdo, imajo oni opravka z nakladanjem in razkladanje robe vsak, ampak mislim res vsak dan. Pa pridem prvič, naložimo, odpeljem v MB. Pridem še drugič. Naložimo in odpeljem.

Celo pot razmišljam, da bi šlo tudi v eni furi. Sej veš, včasih, v času gameboyev (joj, kako ga pogrešam), sem razrural tertirs. Ampak bi bilo res na knap.

Pride poroka, vse ok. Nor žur, mimogrede. Pride čas pospravljanja. Odprem vrata TGEja in si mislim: okej, zdaj sva pa samo jaz in ti. In meni se res ne da tega peljati dvakrat. A bova tole zrihtala tako, da bo ok?

Priznam, je tast tud pomagal. Vlado, hvala. Sva pjunila v roke in odigrala življenjsko partijo post-poročnega kombi tetrisa. Pa pazi to: za piko na in sva notri zbasala še skrinjo za sladoled. Kaj pa to, a?

Veš, kako ponosno sem odprl vrata v Ljubljani in rekel: “Fantje, vse je notri.”

Scroll to Top