Ne vem, kje naj sploh začnem? Naj prvo omenim skoke, blato ali nalepke? Morda kreg med nami tremi, kdo ga bo vozil kdaj ali dejstvo, da smo z njim prevozili več kilometrov kot s katerimkoli Atmsferskim službenim avtom? Kilometre smo drug drugemu kradli, kadar smo jih le lahko.
Tri mesece je bil naš in tem času smo povsem ponotranjili njegovo nrav – toliko potokov, kot jih je prečil v tem času, jih verjetno ne bo nikoli več in toliko skal, kot ji je preplezal tudi ne. Na terenu je blestel, pa tu nimam v mislih zgolj in samo dejanske terenske vožnje, kjer je svoje dokazal že mnogokrat. Atmosferci smo ga namreč vzljubili tudi kot idealnega člana snemalne ekipe. Keson je bilj bolj ali manj ves čas obremenjen z vsaj tremi kosi snemalne opreme, zato trdim, da ga bodo morda celo bolj kot mi, pogrešali kamermani.
Saša je hitro postal kapitan pilot Saša, ker je bil avto (Saša, priznaj) v njegovem varstvu več v zraku kot na tleh – povem vam, s takšno lahkoto, kot leti raptor, letijo le še ptice in letala, pa še to nisem čisto prepričan. Navorska bogatost 2-litrskega dizla je bila dovolj, da so se kolesa mimogrede in včasih na povsem nepričakovanih koncih (vedno pa v kontroliranem in zavarovanem okolju) odlepila od tal. Stvar užitka, vam povem. Za tiste v kabini in izven nje. Ajde, na motokros progi bi lahko malo prej iz gasa stopil – še vsega vajeni kleni motokrosisti so debelo gledali in mislim, da jih bo spomin na letečega modrega kolosa spremljal večno.
Jaz, priznam, sem v enem od izletov v blato (in teh ni bilo malo) izgubil registrsko tablico. Iskreno – da sem jo samo enkrat, je še malo. Veliko sva se kopala v rjavih močvarah, četudi me je vsakokrat in brez izjeme čakalo tudi do uro ali dve intenzivnega čiščenja s Kärcherjem. Nič hudega, zato jih pa imamo. Veš, ko te enkrat zagrabi tista »terenska«, je težko nehati, zato je to pravi trenutek, da citiram dragega kolega Gregorčiča: »Vožnja je lahko enako adrenalinska pri 300 ali pa le 5 kilometrih na uro«. Jure, to drži. Aja, mimogrede, tablice nisem našel – pa sem po bo blatu brskal, lazil in tipal do pasu moker celi dve uri.
Aja, dolenjski Indiana Jones si je vzel svoj kos raptor pogače in jo pomalical na domači grudi. Ne vem sicer, koliko medvedov je prepodil in koliko volkov razjezil, vem pa, da mi je en ponedeljek avto predal z dodobra obrabljenimi kramparcami – sumim, da je strašil asfalt na tisti zaiti cesti med Lazami in Uršnimi Seli, kar je zanj povsem netipično, obenem pa razumljivo – ko človek enkrat odkrije ali spozna vse talente poldirkaškega Fox vzmetenja hitro postane jasno, da zna raptor hudo spretno tudi skozi ovinke – nadzor nagibanja karoserije je glede na visoko težišče izjemen.
Kdaj in kako so trije meseci »padli« mimo, mi ni povsem jasno. Vem le, da je bil čas vračila ključev nepričakovano težak. Celo tako zelo, da bi stisnil gumb rewind in vse skupaj ponovil.
